Okna



Načrtovanje primerne zasteklitve spada med najbolj kompleksne elemente pri načrtovanju pasivne hiše. Pri načrtovanju moramo biti pozorni na številne vidike, npr. ali so vsak okna dobro zasenčena pred poletnim soncem, sončni dobitki pozimi, toplotna stabilnost hiše, cena, ali so dovolj kvalitetna, da lahko dolgoročno zagotavljajo zrakotesnost hiše in še kaj. S pravilnim načrtovanjem zasteklitve in ustrezno izbiro pa tudi ne predstavljajo nujno velikega finančnega zalogaja. Kontrolirano prezračevanje pa nam zaradi možnosti izbire fiksne zasteklitve omogoča celo prihranek v primerjavi z zasteklitvijo manj varčnih hiš brez takšnega prezračevanja. 

Z izbiro mesta in tipa zasteklitve pri hiši vplivamo na njeno varčnost. Varčne hiše se namreč ogrevajo predvsem na tri načine. S pomočjo namenske ogrevalne naprave (npr. toplotna črpalka, plinska peč, ...), preko notranjih dobitkov (toplote, ki se sprošča pri uporabi električnih naprav ter toplote, ki jo oddajamo ljudje) ter sončnih dobitkov oz. energije, ki prihaja v hišo skozi okna. Poleg tega, da skozi okna prihaja sončna energija v hišo, pa so okna poleg vhodnih vrat tudi najšibkejši člen iz stališča izolacije hiše. Pri načrtovanju zasteklitve je zato potrebno upoštevati precej parametrov, pri tem pa je en parameter, na katerega lahko zelo vplivamo ne da bi ogrozili varčnost hiše, in to je cena. Poglejmo nekaj napotkov, kako izbrati zasteklitev, da bo hiša varčna, pri čemer bomo posebno pozornost posvetili še ceni. V nasprotju s splošnim prepričanjem zasteklitev pasivne hiše sploh ni nujno dražja. Je pa res, da zasteklitev v pasivni ali katerikoli varčni hiši nujno zahteva še dodatno senčenje, ki pa lahko precej doprinese k ceni.

Fiksna okna

Iz stališča varčnosti ter prehajanja toplote je najšibkejši del okna njegov okvir. Polovico okvirja pa predstavlja del, ki omogoča odpiranje oken. Če se torej odpiranju lahko odpovemo, lahko namesto klasičnih oken izberemo fiksna. Takšna okna so približno pol cenejša, poleg tega pa so kot celota bolj izolativna, saj imajo manj okvirjev, v prostor pa zato spuščajo tudi več svetlobe. Fiksna okna tudi bolje tesnijo, saj je ravno del, kjer se okno odpira, najbolj kritičen del glede tesnjenja. Fiksna okna zato izberemo povsod, kjer je to mogoče. Če bo imela hiša kontrolirano prezračevanje in bodo okna učinkovito senčena, se lahko v nekaterih sobah popolnoma odrečemo oknom, ki se odpirajo. Edina dva razloga, zakaj bi pasivna hiša sploh imela okna, ki se odpirajo, je poletno hlajenje hiše in vrata na teraso. Namreč če nimamo klime in nismo zadovoljni s temperaturami nad 25°C, bomo morali hišo ponoči pasivno hladiti z odpiranjem oken.

V zadnjem času se pojavljajo tudi načini vgradnje fiksne zasteklitve brez okvirja, torej samo steklo. Iz stališča pasivne hiše je takšen način zelo ugoden. Zasteklitev lahko ob robovih prekrijemo s fasadno izolacijo, in ob dovoljšnjem prekritju tako popolnoma odpravimo toplotni most čez špaleto. Okenska odprtina tako na celotni površini sprejema sončno energijo, toplotne izgube pa so enake izolativnosti stekla, ki je večinoma precej boljša od izolativnosti okenskih okvirjev. Izgled je pri tem lahko zelo modern, cena pa smešno nizka. Seveda takšna vgradnja zasteklitve močno oteži morebitno menjavo stekel, saj je potrebno v tem primeru špalete okrog oken poškodovati, da lahko zasteklitev zamenjamo. Praktični in iznajdljivi graditelji pa z lahkoto najdejo načine, kako takšno menjavo narediti razmeroma enostavno. Na notranji strani lahko čez steklo privijačimo npr. les, ki ga je potrebno ob menjavi stekla enostavno sneti.

Montaža notranje police ob fiksno okno
Notranja polica ni montirana klasično pod okno, ampak ob okno. To lahko naredimo pri fiksnih oknih in minimiziramo toplotni most skozi spodnji del okvirja. Polica je postavljena na XPS izolacijo.

Zgornja slika prikazuje netipično montažo police, ki je namesto pod okno, potisnjena ob okenski okvir kar se da visoko. Na ta način smo lahko spodaj okvir okna izdatno izolirali, polica pa sedaj leži na XPS. 

    

 

Leseni in plastični okvirji

Med najboljšimi lesenimi in najboljšimi plastičnimi okvirju v izolativnosti ni omembe vredne razlike. Razlika v ceni pa je precejšnja, saj so lahko primerljiva lesena okna skoraj enkrat dražja od plastičnih. Nekateri zagovarjajo lesena, češ, da se plastična okna lahko čez čas zvijejo in ne tesnijo več. V praksi pa je opaziti predvsem obratno situacijo in sicer, da običajna bela plastična okna večinoma zelo dobro tesnijo tudi po petnajstih letih, medtem ko okvir marsikaterega lesenega okna precej zvije. Bodimo pozorni tudi na to, da so nekatera lesena okna prekrita s tako debelo plastjo laka ali barve, da človek nima več nobenega občutka, da gre za leseno okno. V takšnih primerih bi težko govorili o ugodnih vplivih lesa na zdravje. Lesena okna izberemo torej samo, če si jih želimo zaradi drugih razlogov, npr. zaradi izgleda ali subvencije.

Velikost okna

Tudi velikost okna zelo vpliva na ceno. Cilj cenovno ugodne gradnje je, da dobimo čim več steklenih površin za čim manjšo ceno. Majhna okna imajo zelo velik delež okvirja glede na velikost steklene površine, poleg tega pa je pri njihovi izdelavi praktično enako dela kot pri večjih, zato so relativno draga. Po drugi strani so zelo velika panoramska okna (npr. večja kot 2 x 3 m) spet zelo draga, verjetno zaradi večje težavnosti izdelave, transporta in montaže. Najbolj ugodna so čim večja okna, ki so še standardne velikosti, kar pa je približno 4-6 m2. Večja okna so tudi bolj izolativna, saj je delež okvirja, ki je manj izolativen kot steklo, manjši. Pozorni bodite, da proizvajalci oken izolativnost okna podajajo za določeno standardno velikost okna (npr. 1.5 m2). Če izberemo okno drugačne velikosti, bo izolativnost drugačna.

Senčenje

Najpomembnejši del načrtovanja zasteklitve varčne hiše je poletno senčenje. Varčna hiša je namreč narejena tako, da zadrži toploto znotraj, kar pa nam poleti ne hodi nič kaj prav in najbolj problematičen del so ravno sočni dobitki, saj je poleti sonca v izobilju. Ne podcenjujte vpliva sončnih dobitkov skozi okna, kjer lahko sonce direktno sveti v hišo. Še posebej to velja za okna, obrnjena na vzhod ali zahod ter strešna okna obrnjena na jug. Tudi ob učinkovitem senčenju je večinoma potrebno ponoči varčne hiše hladiti skozi okna, da lahko temperaturo vzdržujemo pod 25 stopinj ali pa v ta namen uporabljati klimo. Okna vedno senčimo na zunanji strani, ker so narejena tako, da onemogočajo prehajanje toplote (posebej IR sevanja) z notranje strani na zunanjo. Na zunanji strani jih lahko senčimo na več načinov, katerih prednosti in slabosti lahko na kratko izpostavimo:

  • Rolete - prednost rolet je možnost popolne zatemnitve, poleg tega pa, ko so spuščene, približno za 10-15 procentov (odvisno od izolativnosti okna) izboljšajo skupno izolativnost okna in rolete. Slabost je, da se ne da dobro kontrolirati svetlobe, ki vstopa v hišo.
  • Zunanje žaluzije - prednost je dobra kontrola svetlobe, ki jo spuščamo v hišo.
  • Polkna - pri polknih moramo biti pozorni na to, da njihovo odpiranje in zapiranje lahko avtomatiziramo.
  • Drugo - tu so mišljeni razni nadstreški in ovire, ki poleti onemogočajo sončni svetlobi direkten prehod v hišo.

Predvsem pri roletah in polknih je pomembno, da omogočimo električno odpiranje in zapiranje, saj bomo razen redkih izjem v nasprotnem primeru v hiši imeli ali stalno temo ali pa savno. Tudi pri žaluzijah je to zelo priporočljivo, če ne želite imeti stalno spuščenih, poleg tega pa ročni mehanizmi navadno ne omogočajo popolnega tesnjenja. V varčnih hišah je namreč poleti potrebno skrbno senčiti, zato je ročno odpiranje in zapiranje zelo nepraktično.

Delež zasteklitve

Še vedno med ljudmi, ki se ukvarjajo z varčnimi oz. pasivnimi hišami, prevladuje mnenje, da mora biti steklenih površin na jug čim več, na sever pa čim manj. Sam sem mnenja, da mora biti steklenih površin toliko, kot jih želite imeti, pri čemer pretehtate vse njihove prednosti in slabosti. Varčnost hiše ni eksistenčno odvisna od velikega števila steklenih površin, pri zelo varčnih hišah in manj sončnih lokacijah je prej celo obratno. Poglejmo nekaj vidikov, o katerih je potrebno razmisliti.

  • Če v hiši ne želite vročine, boste morali steklene površine na vzhod, zahod ter jug v poletnem času senčiti. 
  • Ob steklenih površinah ne morete postavljati omar. To pride posebej do izraza v manjših hišah, kjer nimate toliko prostora in morate postavitev bolj skrbno načrtovati.
  • Steklena površina je precej dražja kot zid. Pri tem ne pozabite na ceno senčenja.
  • Temperaturna nihanja v hiši so pri večji količini steklenih površin precej večja.
  • Bivanje ob steklenih površinah je pozimi manj udobno, saj je temperatura na notranji strani na steklu nižja kot na zidu (varčnih hiš), zaradi česar je ob steklu več neprijetnega pihanja ter manj prijetnega IR sevanja.
  • Nekateri predeli Slovenije so pozimi precej megleni, zato takrat ne bo dosti sončnih dobitkov, se bo pa hiša hitreje ohlajala.
  • Steklene površine na sever so poleti precej bolj uporabne kot na jug.

Večslojna zasteklitev

Troslojna zasteklitev je res nekoliko bolj izolativna kot dvoslojna, vendar pa po drugi strani prepušča tudi precej manj svetlobe. Kaj v skupni energijski bilanci prevlada, je odvisno od lokacije.  Da je stvar še bolj zamotana, pa se ob troslojni zasteklitvi, posebej ponoči, ko ni sonca, ki segreva steklo, pozimi počutimo nekoliko bolje, saj imajo notranja stekla zaradi višje izolativnosti višjo temperaturo in s tem ob njih prvič manj neprijetno piha, drugič pa je IR sevanje močnejše, zato imamo občutek, da je nekoliko topleje. Ali je to omembe vredno? Odvisno od zunanje temperature, postavitve okna in njegove velikosti. Pri izbiranju med dvoslojno in troslojno zasteklitvijo ni vse črno-belo, kot želijo nekateri prikazati. V določenih pogojih je izbira dvoslojne oz. manjslojne zasteklitve pri pasivnih oz. zelo varčnih hišah celo bolj primerna. Enako velja za štirislojno zasteklitev. Naj sedaj navedem nekaj trditev ter smernic, ki so zanimive za razmišljanje:

  • orientacijske vrednosti svetlobne (energijske) prehodnosti oken so za dvoslojno:g=70%, trislojno: g=50%, štirislojno: g=30%.
  • orientacijske vrednosti toplotne prehodnosti stekel so za dvoslojno: U=1.1W/m2K, troslojno 0.7W/m2K in štirislojno 0.5W/m2K.
  • večslojno kot je steklo, bolj je pogled temen, zamaknjen in popačen.
  • večslojno kot je steklo, manj je v notranjosti svetlo.
  • bolj kot je steklo izolativno, bolj pogost bo zjutraj pojav ledu na zunanji strani.
  • manj kot je steklo izolativno, nižja bo temperatura stekla na notranji strani in s tem hladnejši občutek pri zadrževanju ob velikih okenskih površinah pozimi zaradi manjše količine IR sevanja ter intenzivnejše kroženje zraka - neprijetno pihanje ob oknu.
  • manj kot je okno izolativno, hitreje se bo hiša ohlajala na meglene dni, zato bomo imeli višje ogrevalne špice.
  • pri oknih, obrnjenih na severno stran ali od dreves zasenčenih oknih je prepustnost za svetlobo oz. energijo manj pomembna, zato damo večji poudarek na izolativnost. (izbira večslojne zasteklitve)
  • bolj kot je gradnja lahka (lahki materiali, npr. les, steklena volna, celuloza...), prej se zgodi, da se hiša ob sončnem zimskem dnevu preveč ogreje, ker hiša ne zmore akumulirati vse čez okna prejete sončne energije. Zato je potrebno dati večji poudarek na izolativnost in manj na sam prehod svetlobe (izbira večslojne zasteklitve).
  • več kot imamo steklenih površin obrnjenih na jug, prej se nam bo na sončen zimski dan zgodilo, da hiša ne bo uspela akumulirati prejete sončne energije in se bo preveč pregrevala. Spet je potrebno dati manjši poudarek na prehod svetlobe in večjega na izolativnost (izbira večslojnih stekel).
  • manj kot ima kraj, kjer je hiša, pozimi sonca, večji poudarek damo izolativnosti (izbira večslojne zasteklitve).
  • manj, kot je hiša varčna, večje prednosti ima manjslojna zasteklitev. Z drugo besedo, hiša bolje izkoristi dobitke sončne energije, ki so večji v prehodnih obdobjih, ko je dan daljši, poleg tega pa se zaradi večjih izgub ne pregreva tako hitro. 

Da bo nekoliko preprosteje, se lahko držite naslednjih dveh napotkov. Okna na sever ter velike steklene površine naj bodo vedno vsaj trislojne. Če imate manj steklenih površin, in želite več svetlobe ali sončnih dobitkov, vzemite raje dvoslojna okna.

 

Vgradnja oken

RAL montaža

Okna pri pasivni hiši je potrebno vgraditi zrakotesno, poleg tega pa preprečiti toplotne mostove. Zrakotesna vgradnja je težavna, saj je okno izpostavljeno velikim temperaturnim nihanjem in ostalim vremenskim vplivom. Tehnologija vgradnje, ki to preverjeno omogoča zrakotesno vgradnjo, če je izvedena pravilno, se imenuje RAL montaža. 

Obstaja kar nekaj različnih načinov RAL montaže, vsem pa je skupno, da je na notranji strani tanka zrakotesna plast, ki je tudi parna zapora ali vsaj parna ovira, v sredini je debelejša termoizolacijska plast, večinoma purpen, na zunanji strani pa je vetrna zapora ter zaščita pred dežjem, ki je paroprepustna, da se v vmesnem termoizolacijskem sloju ne začne nabirati vlaga.

Zrakotesnost vgradnje oken je tako kot za vse stvari pri pasivni hiši zelo pomembna, saj lahko zaradi kontroliranega prezračevanja v prostoru nastane nadtlak, pri čemer skozi netesna mesta, v tem primeru pri oknih, iz notranjosti topel zrak prehaja v konstrukcijo, kjer se ohladi in kondenzira, s čimer pa se tam nalagajo velike količine kondenzirane vode, ki lahko poškodujejo konstrukcijo in povzročijo nastanek plesni. Bolj podrobne informacije lahko najdete v tem članku.

Je pa 100% tesnjenje le teorija, ki je tudi pri oknih v praksi le redko videna. In ker je RAL montaža še izjemno draga, se nekateri graditelji predvsem v preteklosti znašli in bolj ali manj uspešno stvar naredili po svoje. Zelo pogost je naslednji naslednji način. Na notranji strani se z olfa nožem poreže purpen, ki se ga nato premaže z neko tesnilno maso, npr. silikonom. Zadeva je izjemno preprosta ter poceni. Predvsem prodajalci in tudi "strokovnjaki" nad takim načinom tesnjenja zelo glasno protestirajo ter trdijo, da se dolgoročno to ne bo obneslo. Pri tem imajo mogoče prav, po drugi strani pa to ni nujno niti pri certificiranih načinih tesnjenja po sistemu RAL.

Sam sem tak način tesnjenja, predvsem zaradi slabih izkušenj z okni, izvedel pri vhodnih vratih, kjer sem uporabil tesnilno maso od Sike. Pri tem sem s tesnilo maso premazal približno 4 mm čez okvir vrat. Ker sem uporabil črno maso, se je zaradi kontrasta z rumeno-belim purpenom lepo videlo, če kje mase ni bilo dovolj. Na zunanji strani kot vetrna zapora in zaščita pred dežjem služi XPS izolacija, s katero moramo čim bolje pokriti okvir okna. Test zrakotesnosti oz. blower-door test smo naredili tri leta pozneje in med okvirjem vrat ter špaleto nismo našli napak.

praksi se prevečkrat izkaže, da sam sistem RAL montaže še ni dovolj, da so okna vgrajena zrakotesno. Prav tako na montažo ne boste dobili 20 let garancije in če boste slučajno med testom zrakotesnosti ugotovili, da tudi vaša okna ne tesnijo, boste velikokrat težko dokazali, da je razlog slaba RAL montaža in ne napake drugih izvajalcev.

Ali je popolna tesnost oken in vrat res tako pomembna, da nikakor ne smemo tvegati? Prav gotovo se strinjam, da je zelo, in da je temu potrebno nameniti vso skrbnost. Razloge opisujem tukaj. Vseeno pa se zrakotesnost pasivne hiše sliši precej bolj absolutno, kot to dejansko je. Namreč do sedaj, še nobena hiša ni bila popolnoma zrakotesna. Ko pri minimalnem podtlaku 50 Pa, hiša na uro pušča količino zraka, enako polovici svojega volumna, si graditelji čestitamo, da smo dobro opravili, kljub temu, da gre za zelo majhen podtlak, enakovreden tlaku, ki ga ustvarimo s 5 mm vodnega stolpca. Očitno v hišah ostaja še precej netesnih mest, kjer pa nevarnost kondenza ni nič manj problematična.

V vsakem primeru se morate RAL montaže držati, če kandidirate za subvencijo za pasivne hiše. V takšnem primeru je smiselno, da si zagotovimo neko garancijo, če bi se izkazalo, da stik okna s špaleto ne tesni popolnoma. Tisti, ki za RAL montažo ne mislite dodatno plačevati, lahko tesnost izboljšate na podoben način, kot je bilo opisano za vhodna vrata. Postopek lahko izboljšate tako, da purpen izkopljete nekoliko v globino, npr. 0.5 cm, ter ga zaščitite z nečim, na kar se tesnilna masa ne prime (navodila dobite poleg tesnilne mase). Kjer se bo tesnilna masa dotikala okna ter špalete, purpen in ostale nečistoče dobro očistite. Tesnilno maso lahko potem nanesete v debeljšem sloju, oz. v takšni debelini, kot je za tesnilno maso to zahtevano, ter s tem preprečite morebitno kasnejše pokanje in odstopanje. Prav tako so zaradi konstantnosti notranje temperature raztezki minimalni in s tem je možnost za poškodbe mase manjša. Pri izboru in nanašanju mase pazite, da se dobro prime tako okna kot špalete. 

Mesto vgradnje okna

Mesto vgradnje okna vpliva na velikost toplotnih mostov skozi špaleto, sončne dobitke ter kasnejši izgled, praktičnost ter pogled skozi okno. Želeli bi si, da bi bilo okno vgrajeno čim bolj proti zunanjosti, po možnosti že v izolaciji. Tak način vgradnje minimizira toplotne mostove skozi špalete, saj okvir okna obdaja izolacija. Prav tako so povečani sončni dobitki, posebej pri oknih majših dimenzij. Globoke zunanje špalete namreč preprečujejo, da bi, ko sonce sije iz strani oz. pod kotom, sončni žarki padli na stekleno površino ter prodrli v notranjost. Sončni žarki tako padejo najprej na zunanjo stran špalete, kjer se večino sončne energije absorbira, veliko šibkejši odboj pa se potem razprši na vse strani, pri čemer ga majhen delež prodre tudi v notranjost hiše.

Pomemben aspekt vgradnje pa je tudi izgled in uporabnost. Pri vgradnji globoko proti zunanjosti dobimo na notranji strani zelo široke in uporabne police, ki jih v določenih primerih lahko uporabimo tudi kot klop za sedenje. 

Pri vgradnji okna na zunanji del zidu dobimo na notranji strani zelo široko polico.
Pri vgradnji okna na zunanji del zidu dobimo na notranji strani zelo široko polico. Polico na sliki lahko uporabimo tudi kot klop za sedenje.

Okna pa pogosto ni možno vgraditi povsem v izolacijo, ali pa je to prekompleksno in zahteva preveč truda. Pri gradnji iz zidakov (opeka, porobeton) tako okna večinoma vgrajujemo na zunanjo stran zidakov, pri čemer zidake nato prekrijemo z debelim slojem izolacije. Vgradnja v izolacijo je možna s pomočjo posebnih konzol, ki pa se zaradi teže okna s troslojno zasteklitvijo pogosto povešajo in prinašajo dodatne probleme pri tesnjenju. Po drugi strani je pri montažni gradnji vgradnja na zunanji del zidu precej bolj enostavna, saj izolacijo predstavlja praktično celoten zid, špaleta pa je ponavadi po celotni površini utrjena z lesom oz. drugim tršim materialom. Podobno je pri gradnji z ICF sistemom oz. sistemom opažnih zidakov, kjer je zunanja izolacija že vgrajena. V tem primeru okno enostavno postavimo  v zunanji del izolacije, v notranji zid pa ga privijačimo s pomočjo posebnih distančnikov, ki jih na eni strani privijačimo v okno, na drugi pa v zid.  

 

 

Zadnjič dopolnjeno: 16.mar.2015

Return to previous page

Poleg tesnosti vgradnje je zelo pomembno tudi mesto vgradnje okna v špaleti

Komentarji, vprašanja

Leave a Reply



(Your email will not be publicly displayed.)


Captcha Code

Click the image to see another captcha.