Ostali, manj znani vplivi pri gradnji pasivnih hiš

Podrobneje bom obravnaval nekatere vidike ter ustaljene gradbene prakse pri gradnji pasivnih hiš, na katere se pri gradnji po mojem mnenju ne daje dovolj poudarka, kljub temu, da njihov vpliv, vsaj nekaterih, na toplotne izgube ni zanemarljiv.

Izolacija vstopnih in izstopnih cevi prezračevanja

Prisilno prezračevanje je nujno pri doseganju varčnosti pasivnih hiš. V prezračevalno napravo, ki ji v pogovoru rečemo kar rekuperator, navadno vodijo štiri cevi notranjega premera 16 cm. Po dveh izmed teh štirih cevi se pozimi pretaka mrzel zrak, in sicer po eni svež zunanji vstopni zrak, po drugi pa ohlajen notranji odpadni zrak. Da preprečimo ponovno sesanje odpadnega zraka, ki ga odvajamo iz hiše, moramo mesta za zajem svežega zraka in izpust odpadnega zraka namestiti dovolj narazen, najbolje nekaj metrov. Pri tem pa se nam hitro zgodi, da skupna dolžina obeh cevi tudi ob skrbnem načrtovanju znese kar nekaj metrov. Ker se cevi ponavadi nahajajo znotraj izolacijskega ovoja, je temperatura okrog cevi lahko enaka notranji temperaturi v hiši. Iz toplega zunanjega dela cevi se tako ustvari toplotni tok proti notranjosti cevi, kjer se pretaka hladen zrak in s tem pride do toplotnih izgub. Cevi so zaradi enostavnosti montaže največkrat iz grafitnega stiroporja debeline 1.5 cm, pri čemer so le redkokdaj dodatno izolirane.

Izdatno izolirane cevi za prezračevanje
Izdatno izolirani cevi, kjer se pretaka hladen vstopni in izstopni zrak.Večjo debelino izolacije na tem delu cevem onemogoča razmak odprtin v rekuperator.

Za primer vzemimo, da znaša skupna dolžina obeh cevi, po katerih se prenaša hladen zrak, 5 m. Če je debelina izolacije cevi 1.5 cm, lahko kot srednji polmer cevi zaokrožimo na 9 cm. Tako površina 1 dolžinskega metra cevi znaša  0.57 m2. Toplotna prehodnost U enega metra tako izolirane cevi zanaša 2.1 W/m2K (grafitni stiropor 0.032W/mK), kar za celotno dolžino cevi znese 6 W/m2K. To pa je več, kot znašajo toplotne izgube čez 6 m2 okenskih površin. Še drugače povedano, pri povprečni dnevni temperaturi 0°C izgube znašajo kar 2.9 kWh, v ogrevalni sezoni od začetka novembra do konca marca (temperaturni primankljaj Ljubljanske kotline) pa približno 350 kWh, kar za hišo velikosti 120 m2 znese približno 3kWh/m2. Vidmo, da so lahko izgube izjemne ter z lahkoto predstavljajo 20% potreb po ogrevanju pasivne hiše. (Pri tem smo izračun malenkost poenostavili, saj smo temperaturo zraka znotraj cevi izenačili z zunanjo, kar bi bilo res pri 100% izkoristku rekuperatorja. Ker se resničen izkoristek rekuperatorja giblje med 80 in 90%, bi bile točnejše izbube med 5 in 10% nižje).

Da bi se izognili tako velikim izgubam, moramo že v fazi načrtovanja poskrbeti, da sta dolžini cevi za vstopni in odpadni zrak, kjer se pretaka hladen zrak, znotraj izolacijskega ovoja čim krajši, poleg tega pa je smiselno cevi izdatno izolirati, npr. z vsaj 5 cm ali več izolacije.

Izolirana cev za prezračevanje
Nekoliko bolje izolirana cev za prezračevanje. Debelina izolacije je 4 cm, kar pomeni štirikrat manj izgub kot klasičnih 1 cm izolacije. Pri tem je izolacija grafitni stiropor, kar je zelo kvalitetna izolacija z lambda<=0.032.

Nižja temperatura določenih delov hiše

Če nam v določenih prostorih ugajajo nižje temperature, npr. v spalnicah, lahko na ta način precej prihranimo. Nižje temperature v določenih sobah lahko dosežemo predvsem z ustreznim načrtovanjem. Takšne sobe lahko pomaknemo proti severni strani hiše ali pa jih nanizamo okoli bivalnih prostorov in kopalnice, kjer želimo imeti višjo temperaturo. Pri tem ogrevamo le prostore, kjer želimo imeti višjo temperaturo, sobe, ker si lahko privoščimo nižjo temperaturo, pa pustimo, da se ogrevajo posredno preko toplejših sob. 

Vetrolov

V pasivni hiši lahko precej energije izgubimo pri odpiranju vhodnih vrat, ko zapuščamo ali vstopamo v hišo, saj se pri tem zamenja precejšnja količina zraka. Če npr. predpostavimo, da se v času odprtja vhodnih vrat zamenja 10 m3 zraka, ko je zunanja temperatura zraka 0°C, potem z vsakim odprtjem vrat izgubimo približno 0.07kWh. Če dnevno 14 krat odpremo vhodna vrata, bi ob povprečni zunanji temperaturi 0°C izgubili 1 kWh dnevno.

Da omilimo takšne izgube, je smiselno imeti manjši vetrolov, ki pri odpiranju vhodnih vrat onemogoča izmenjavo večjih količin zraka. Takšen vetrolov lahko potem uporabimo tudi za hranjenje čevljev in plaščev. Prednost vetrolova je tudi ta, da imamo lahko v vetrolovu nekoliko nižjo temperaturo, s tem pa zmanjšamo tudi izgube čez vhodna vrata, ki navadno predstavljajo najšibkejši člen v pasivni hiši.

Poraba mrzle vode

Vsi dobro vemo, da moramo biti varčni s toplo vodo, saj je njeno segrevanje energijsko potratno. Hitro pa pozabimo, da imamo določene energetske izgube tudi pri uporabi mrzle vode, saj se ta pri vstopu v hišo velikokrat precej segreje, preden jo zavržemo skozi odtok. Pri tem največji problem predstavlja voda v kotličkih, ki jo uporabljamo za splakovanje wc školjk, saj ta voda navadno stoji v kotličku kar nekaj časa in se pri tem lahko segreje na sobno temperaturo. Če družina dnevno porabi 100 l mrzle vode, ki v hišo vstopa s temperaturo 10°C, iz hiše pa izstopa s temperaturo 18°C, dnevno na ta način izgubimo 0.9 kWh, kar ni zanemarljivo.

Oddušnik

Močno polepljen oddušnik pri preboju skozi streho
Morebitni preboji skozi streho morajo biti zrakotesni, da zagotovimo vetrno tesnost. Na sliki je prikazano tesnjenje preboja za oddušnik. Polepljeni tudi stiki med cevmi, česar namen je, da se cevi kasneje nebi iztaknile, npr. pri vpihovanju izolacije.

Oddušniki služijo temu, da pri splakovanju wc školjk iz školjke ne potegne vode iz sifona, ki preprečuje vonjavam iz kanalizacijskega sistema vstop v hišo. Oddušnik, ponavadi montiran na strehi, je povezan z vertikalno kanalizacijsko cevjo, ki navadno poteka skozi sredino hiše. Toplota v hiši prehaja skozi stene kanalizacijske cevi in segreva zrak v cevi. Pozimi se ta zrak dviguje in uhaja skozi oddušnik. Pri tem dvigajoči zrak nadomešča hladnejši zrak iz kanalizacije. Če predpostavimo, da ima zrak v kanalizaciji 12°C, ter se do prehoda skozi streho ogreje na 18°C, pri tem pa se ustvari pretok zraka 10 m3/h, bomo na ta način dnevno izgubili 0.5 kWh, kar spet ni popolnoma zanemarljivo.

Nekateri so mnenja, da oddušniki v enostanovanjskih hišah, ki so do enonadstropne, niso nujno potrebni, kar potrjujejo tudi izkušnje nekaterih. Drug način rešitve problema pa je uporaba posebnih loput (dobite jih v bolje založenih trgovinah z vodovodno opremo), ki se odpirajo samo ob nastanku podtlaka pri splakovanju wc školjk.

Sami smo zaradi pomanjkanja znanja ter večje gotovosti oddušnik namestili. Sedaj ga moramo poskusiti zatesniti ter preveriti, če v sifonih pri splakovanju školj še vedno ostaja voda. Kot zanimivost se pozimi iz oddušnika vsakih nekaj dni odlomi večji kos ledu, ki se potem skotali po strehi na tla. To kaže na velike pretoke vlažnega zraka skozi oddušnik, ki tam kondenzira in zmrzne.

Dodatno vlaženje zraka

S prisilnim prezračevanjem se v hiši vsak dan izmenja velika količina zraka. Ker ima pozimi toplejši zrak, ki uhaja ven, višjo absolutno vlažnost, kot hladnejši, ki prihaja notri, se iz hiše pri uporabi rekuperacije brez vračanja vlage vsak dan odvaja velika količina vlage. Relativna vlažnost tako z lahkoto pade pod 30% vlažnosti, na vrhuncu zime pa lahko doseže celo 20% in manj. Tako nizko vlažnost pa lahko občutimo kot neprijeten občutek zaradi prehitrega izsuševanja sluznice, zato se veliko ljudi zateče k dodatnemu vlaženju. Pri vlaženju zraka pa prihaja do dodatnih izgub toplotne energije, saj je potrebno precej energije, da voda spremeni agregatno stanje iz tekočega v plinasto. Vodi moramo tako dovesti toliko energije, da ta izpari. Če vodo pršimo v zrak, npr. z ultrazvočnimi razvlaževalci, pa se bo enaka količina energije vzela okoliškemu zraku kot toplotna energija (zrak se bo ohladil).

Če želimo vzdrževati 40% relativno vlažnost pri notranji temperaturi 21°C, izmenjavi zraka 150 m3/h in zunanji povprečni temperaturi 0°C ter vlagi 85%, moramo vsak dan dovesti  11.5l vode.

Med bivanjem oddajamo določeno količino vode, npr. pri dihanju, s potenjem, kuhanjem, rožami, tuširanjem itd. Problem je, da veliko aktivnosti, pri katerih se v zrak sprosti precej vode, npr. kuhanje in tuširanje, poteka v prostorih, kjer imamo odvod odpadnega zraka, tako da se ta vlažen zrak hitro odvede iz hiše in se vlaga ne razširi v bivalne prostore. Zato lahko glede na moje izkušnje za vsakega prebivalca računamo največ liter v zrak oddane vode dnevno, če ne uporabljamo rekuperacije z vračanjem vlage.

Če se vrnemo na prejšnji izračun odvedene vode, moramo pri štirih prebivalcih dnevno dovesti še 7.5 litra vode z dodatnim vlaženjem. Če izračunamo potrebno toploto, ki jo moramo dovesti zaradi dodatnega vlaženja, to znese 4.5kWh dnevno.

Seveda pa je potrebno pri dodatnem vlaženju upoštevati tudi to, da imamo lahko pri višji relativni vlažnosti za enako udobje tudi nekoliko nižjo temperaturo. Po naših izkušnjah pri notranji temperaturi 22.5 stopinj in 25% relativne vlažnosti nudi enako udobje kot 21°C in 50% relativna vlažnost.

Razsvetljava

Varčne sijalke ter LED luči imajo poleg nižjih tekočih stroškov za elektriko še to prednost, da v poletnem času hišo manj pregrevajo s toplotnimi izgubami ter da je njihova življenska doba daljša kot pri ostali razsvetljavi, s čimer nam prihranijo nekaj dodatnega dela. Bi pa v zvezi z varčno razsvetljavo omenil še eno stvar, ki na prvi pogled ni popolnoma očitna. 

Če želimo razsvetljavo narediti resnično varčno, ni dovolj, da samo izberemo pravilno žarnico. Zelo pomemben je tudi način razpršitve svetlobe. Kljub temu, da so stare bučke na papirju elektriko zelo neučinkovito pretvarjale v svetlobo, so ponavadi na kablu štrlele iz stropa ter enakomerno osvetljevale celoten prostor. Pri tem je 100W žarnica zelo dobro osvetljevala manjši prostor. Zadnje čase pa so pogoste nekoliko varčnejše vgradne halogenske žarnice, ki imajo zelo usmerjeno svetlobo, ponavadi v tla. Kot smo verjetno mnogi opazili, pa danes potrebujemo za podoben manjši prostor približno šest takšnih, večinoma 35W ali celo 50W žarnic, kar pa znese od 200 do 300W. Kako je torej mogoče, da kljub varčnejšim žarnicam potrebujemo večjo moč razsvetljave?

Razlog tiči v tem, da imajo takšne vgradne lučke zelo usmerjen snop svetlobe proti tlom. Ker pa so tla večinoma precej temnejša od sten, se zelo veliko svetlobe absorbira takoj ob stiku s tlemi, zelo malo pa se jo odbije proti stenam. Stene tako ostanejo precej temne, kar nam daje občutek, da je v prostoru pretemno. Pravzaprav tudi dejansko je, le temna tla so nekoliko bolj osvetljena, pa še to neenakomerno.

Če torej želimo varčno razsvetljavo, je zelo pomembno, da pravilno načrtujemo tudi samo razpršitev svetlobe, ki naj bo čim bolj enakomerna po prostoru, saj bomo tako potrebovali manj električne moči za enak občutek svetlosti. Prav tako moramo biti pozorni na to, da nekatera estetska stekla okrog svetil spustijo skozi le majhen delež svetlobe, večina pa se je v steklu absorbira in ostane neizkoriščena.

Prav tako bomo potrebovali manj svetil, če imamo v prostoru svetlješe barve talnih oblog, pohištva ter sten. Svetle barve namreč odbijajo svetlobo, ki potem osvetljuje še ostale površine.

Zniževanje temperature v nočnem času

S tem boste pri pasivni hiši prihranili zanemarljivo malo, saj so tudi lahke konstrukcije (montažna gradnja) zaradi velike debeline izolacije pri pasivni hiši toplotno zelo stabilne, zato se ponoči ohladijo največ za kakšno stopinjo ali dve. Poleg tega je padec temperature potrebno pripisati predvsem manjšim nočnim toplotnim dobitkom, ne pa ohladitvi konstrukcije, ki bi prinesla določen prihranek.

Omare

Posebej vgradne omare, ki so spodaj in zgoraj zaprte in tako onemogočajo gibanje zraka za omaro, so ekvivalentne kar precejšnji debelini izolacije. To je tudi razlog, da se v manj izoliranih hišah za omarami pogosto pojavi plesen, saj topel zrak kondenzira ob stiku s hladno steno za omaro.

Izmeril sem, da je pri zunanji temperaturi 0°C, notranji temperaturi 20°C in debelini izolacije zidu 30 cm (U=0.1 W/m2K), za omaro kar 4°C hladnejši zid. To pomeni, da v tem primeru omara predstavlja kar 20% izolacije, kar ustreza debelini 7 cm grafitne EPS izolacije oz. U=0.4 W/m2K. Omare postavljene ob zunanji zid tako tudi pripomorejo k zmanjševanju izgub pasivne hiše. To je lahko nevarno v manj izoliranih hišah, saj se lahko za omarimi pojavi plesen.

Vgradne omare
Z omarami lahko v mansardnem prostoru zelo učinkovito izkoristimo prostor ob kolenčnih zidovih. Omara na sliki je globoka 70 cm ter je izolacijsko ekvivalentna približno 7 cm grafitne EPS izolacije.

 

 

Zadnjič dopolnjeno: 30.sep.2014

Nazaj na prejšno stran

Komentarji

Posted by Matija on
Uuu, res, res vse čestitke za ta zapis.

Kot reden spremljevalec slovenskih blogov o gradnji in predvsem notranjem opremljanju, me je pritegnil vaš članek, ki sem ga našel, ker sam brskam za zapisi o vgradnih omarah.

No, naletim na vaše delo in z eno besedo: kapo dol.

Toliko konkretnih podatkov, sicer v povezavi z izolacijo in pasivno gradnjo, a vseeno ta del o tem, da so vgradne omare tudi izolator (obenem pa za njimi obstaja nevarnost plesni) je fantastično argumentiran. Na ostalo se niti ne spoznam.

Če vas smem prositi, bi tudi na svojem blogu, ki je sicer namenjen izključno vgradnim omaram, objavil vaše argumente - če se boste seveda strinjal in jasno, da z navedbo vira, kje sem te argumente našel.

Moj blog na temo vgradnih omar, kjer bi se (ob vaši privolitvi) lahko znašel eden izmed bodočih zapisov na to temo je http://www.vgradneomare.eu/.

Spoštujem vsak odgovor in vas lepo pozdravljam. Matija
Leave a Reply



(Your email will not be publicly displayed.)


Captcha Code

Click the image to see another captcha.


Opozorilo: Žaljivi komentarji in tisti, ki nimajo veze s tematiko, bodo izbrisani.