Gradnja zidov z ICF sistemom

ICF (insulating concrete form) oz. sistem opažnih zidakov spada pod sisteme, s pomočjo katerih je možno pasivno hišo zgraditi zelo kvalitetno in enostavno tudi v samogradnji brez predhodnih izkušenj. Zidaki so iz penjenega polistirena - EPS. Zaradi večje izolativnosti se pri večini sistemov doda grafit, ki izboljša izolacijske lastnosti EPS izolacije ter zidakom da značilno sivo barvo. Zidaki so zelo lahki in v obliki večjih lego kock. Sestavlja jih notranja in zunanja stran, ki sta povezani, vmes pa je prostor za beton. Beton se vlije šele, ko so zidovi ene etaže zgrajeni.

Grajenje zidov z opažnih zidakov je dejansko podobno igranju z lego kockami. Pri izdelavi betonske plošče je potrebno pustiti železna sidra, preko katerih se zidovi trdno povežejo z betonsko ploščo. Zidak na sliki je debeline 43 cm.

Ker gre le za večje kocke iz lahkega EPS-a, lahko pri gradnji pomaga tudi nežnejši spol. Kljub temu pa hiša grajena iz takšnih zidakov ne predstavlja lahke gradnje, saj je skupna teža in akumulacija zidov zaradi betona, ki se ga vlije med notranji in zunanji del izolacije, podobna kot pri klasični opečni gradnji debeline 30 cm. Razširjeno je napačno mišljenje, da notranji del izolacije popolnoma izniči akumulacijo zidov. Akumulacija je le zmanjšana za delež, ki ga predstavlja notranja izolacija. Res pa je, da takšna akumulacija, ki se nahaja za izolacijo, ni sposobna hitrega sprejemanja in oddajanja toplote. Iz tega razloga zidovi niso sposobni blažiti pregrevanja v času sončnih dni.

Ko je zgrajenih nekaj vrst zidakov, je čas, da se poravna zidove na isto višino. To storimo tako, da na mestih, kjer je plošča nižja, zidove podložimo. Seveda je precej lažje, če je betonska plošča, kamor zlagamo zidake, že prej popolnoma ravna.

Pri zidakih Isorast sta notranja in zunanja stran povezani s konektorji iz istega materiala (EPS), kar pa se je pokazalo kot slabost, saj ti konektorji velikokrat popustijo med betoniranjem, poleg tega pa niso sposobni držati armature na mestu, saj se potrgajo. Zaradi večje debeline kontektorjev beton tudi težje prodira v zidove, zaradi česar se dogaja, da ne zalije vse prostorov. Tako v zidovih lahko ostanejo prostori, ki jih beton ni zalil. EPS konektorji so lahko tudi vzrok slabši zvočni izolativnosti, saj EPS slabo duši zvok. Novejši sistemi imajo večinoma plastične ali kovinske konektorje.

Napačno sezidan zid na mestu stopnic je potrebno podreti. V ta namen je bila najprej odstranjena izolacija. Lepo je vidna vertikalna in horizontalna armatura v zidu ter vezi (konektorji) iz EPS-a, ki povezujejo izolacijo na obeh straneh zidu.

Pri gradnji s sistemom opažnih zidakov seveda ne potrebujemo dodatne izolacije, poleg tega pa ima sistemsko rešenih že nekaj toplotnih mostov, ki jih moramo pri opečni gradnji reševati posebej. Tako so večinoma že rešeni toplotni mostovi, ki nastanejo pri montaži oken oz. toplotni mostovi pri medetažni plošči, na vogalih hiše, zmanjšani toplotni mostovi proti neizoliranemu podstrešju, toplotni mostovi, ki nastanejo pri obešanju raznih lažjih bremen na fasado (žlebovi, strelovod, luči, kamere ...). Posebej dobro lahko rešimo toplotne mostove čez špalete, saj je pri tem sistemu gradnje okna zelo enostavno vgraditi v zunanjo izolacijo. Zunanja izolacija namreč brez težav nosi celotno težo oken, zato ni nevarnosti, da bi prišlo do povešanja okna zaradi zvijanja konzol oz. sider, s katerimi okno pritrdimo v beton, ki je na notranji strani zidu.

Rešen toplotni most čez špalete pri gradnji z opažnimi zidaki.

Špalete so že izolirane s 6 cm plastjo EPS-a. Okna lahko zelo enostavno vgradimo tudi v zunanjo izolacijo ter ga v beton pritrdimo s posebnimi sidri oz. konzolami. Na tak način popolnoma prekinemo toplotni most skozi špaleto.

Zaradi notranje izolacije lahko toplotni most s tlemi prekinemo na alternativen način, ki omogoča celo negativni toplotni most, zmanjšan pa je tudi toplotni most skozi zidove iz neizoliranega/nebivalnega podstrešja.

Prednost ICF sistemov je tudi napeljava vseh vrst inštalacij, ki jih lahko razen debelejših kanalizacijskih cevi, napeljemo v 6 cm plasti notranje izolacije. Debelina notranje izolacije je prilagojena tako, da lahko vgradimo tudi globje elektro doze, ki se jih uporablja za stikala, vtičnice ter vezavo električnih odcepov. Izolacijo lahko enostavno in hitro izrežemo brez uporabe udarnega kladiva. Če utore za inštalacije izrezujemo natančno, dodatno pritrjevanje inštalacijskih cevi ni potrebno, saj se te tesno prilegajo utorom.

Električne inštalacije v izdolbenih utorih v notranji izolaciji

Za cevi električnih inštalacij preprosto izrežemo utore, v katere se nato cevi tesno vtisne. Dodatno pritrjevanje, npr. z gipsom, tako ni potrebno.

Zidake pri tem sistemu sestavljamo kot lego kocke, pri čemer v vsako vrsto zidakov horizontalno vstavimo še armaturne palice. Ko tako končamo sestavljanje ene etaže, iz zgornje strani med zidake vstavimo še vertikalne armaturne palice ter vse skupaj zalijemo z betonom. Pri tem si lahko pomagamo z namenskimi odri, ki jih enostavno privijačimo v zidove (opažne zidake) ter tla. Za vijačenje v zidake se uporabljajo posebni namenski plastični vijaki. S pomočjo odrov lahko zidove tudi poravnamo v popolno vertikalno pozicijo. Gradnja je izjemno hitra in čista, saj celotno etažo zgradimo in zabetoniramo v nekaj dneh.

Odri, ki jih potrebujemo pri gradnji z ICF sistemom. Na zid jih privijačimo s posebnimi vijaki (v rdeči barvi). Špalete oken so sicer že zaopažene, vendar pa EPS ni dovolj čvrst, da bi mu povsem zaupali, zato jih pred betoniranjem dodatno podpremo.

Končan zid enostavno zalijemo z betonom s pomočjo posebnega tovornjaka (pumpe), ki beton preko posebne cevi prečrpa v zidove. Betoniranje ene etaže traja nekaj ur. Zgodi se, da pritisk betona včasih na kakšnem mestu razpre/zlomi tanjšo notranjo izolacijo. Da se to ne zgodi, je potrebno beton vlivati počasi, odre, ki podpirajo notranji zid, pa na notranji strani postaviti dovolj pogosto. Na zunanji strani zidu zaradi debelejše zunanje izolacije te bojazni ni.

Betoniranje zidov je enostavno in poteka s pomočjo posebnega tovornjaka, ki beton prečrpa v zidove.

Večinoma se s sistemom ICF gradi le zunanje zidove, medtem ko za notranje ponavadi uporabimo cenejši material, kot sta opeka in porobeton. Prednost opeke je predvsem sposobnost precej hitrejšega akumuliranja viškov toplote (preprečevanje pregrevanja ob sončnih zimskih dneh), prednost porobetona pa lažja gradnja ter zmanjšan toplotni most proti tlem, v primeru ko toplotni most s tlemi ni popolnoma prekinjen.

Ena večjih slabosti takšnega sistema gradnje je verjetno v pritrjevanju bremen na notranje zidove. Ker notranje zidove pokriva 6 cm izolacije, ter 1 cm ometa, lahko z žeblji in manjšimi vijaki pritrjujemo le zelo lahka bremena, kot so lahke slike. Za težja bremena pa je potrebno uporabiti zelo dolge in močne vijake, kar v določenih primerih ni mogoče oz. kvari izgled. V takšnih primerih je potrebno izolacijo izkopati, jo nadomestiti z npr. lesom ter ponovno pokriti z ometom.

Kljub temu lahko na tak način zelo enostavno in cenovno ugodno zgradimo izjemno varčno hišo. Izkušnje kažejo, da hiše zgrajene po sistemu ICF dosegajo tudi izjemno dobre rezultate zrakotesnosti, saj večinoma dosežejo izmenjavo pod n50=0.3, kljub temu, da gradnjo pogosto usmerjajo investitorji sami in ne prekaljeni profesionalci z veliko izkušnjami, kot je to običajno pri montažnih gradnjah na ključ.

Zadnjič dopolnjeno: 10.apr.2015