Načini ogrevanja pasivnih hiš

Pasivna hiša nujno potrebuje ogrevanje. Če ga ne, gre za glede ogrevanja precej bolj varčno hišo, ki ji angleško rečemo "zero heating house", kar bi lahko prevedli kot hiša z ničnim ogrevanjem.

Ker pasivna hiša za ogrevanje potrebuje malo toplote, bomo ne glede na izbiro načina ogrevanja, za ogrevanje plačevali malo. Pri izbiri ogrevalne naprave ne smemo pozabiti, da je potrebno ogrevati tudi sanitarno vodo, kar odvisno od porabe, za štiričlansko družino znese nekje 2000-4000 kWh letno.

Kot primer naj navedem, da smo se pri nas v prvih dveh letih bivanja v hiši ogrevali s cenenim oljnim električnim grelcem. Kljub temu stroški ogrevanja v zimi 2012/2013 vseeno niso presegli 75 Eur, v zimi 2013/2014 pa dodatno ogrevanje ni bilo potrebno. Za ogrevanje sanitarne vode smo uporabljali kombinacijo sončnih kolektorjev ter električnega grelca. Kljub temu, da sončni kolektorji pokrijejo približno 65% vseh potreb po topli sanitarni vodi, nas je dodatno ogrevanje z elektriko stalo približno 100 Eur letno, kar je več, kot nas je stalo ogrevanje celotne hiše.

Toplotna črpalka

Toplotna črpalka je zelo primerna za ogrevanje pasivnih hiš, saj takšna hiša pri uporabi talnega gretja zaradi majhnih izgub potrebuje zelo nizko temperaturo ogrevalnega medija (lahko precej pod 30°C). Ker je izkoristek toplotne črpalke odvisen od temperature, na katero moramo medij segreti, je izkoristek toplotnih črpalk za ogrevanje pasivnih hiš, ki uporabljajo talno gretje, višji.

S toplotno črpalko lahko poceni in udobno ogrevamo tako hišo kot sanitarno vodo. Njena slabost pa je le precej visoka začetna investicija ter pri manj kvalitetnih tudi kvarjenje. Gre za napravo, ki s pomočjo elektrike črpa toploto iz določenega medija, npr. zunanjega zraka, zemlje ali vode. Višja kot je temperatura medija, višja je učinkovitost toplotne črpalke. Učinkovitost toplotne črpalke določa grelno število ali COP, ki pove razmerje med vloženo in pridobljeno energijo. Če je npr. COP toplotne črpalke 4, to pomeni, da za vsako vloženo kWh elektrike iz nje dobimo 4 kWh toplote oz. drugače povedano, s takšno toplotno črpalko se grejemo štirikrat ceneje kot bi se neposredno z elektriko. 

Ohišje toplotne črpalke
Ohišje toplotne črpalke, ki je zelo majhnih dimenzij. Praktično vse toplotne črpalke so predimenzioniranje za ogrevanje pasivnih hiš. Tudi ohišja bi bila lahko precej manjša.
Toplotna črpalka voda - voda

Medij, s katerega ta toplotna črpalka črpa toploto je voda, pri tem pa segreva vodo (sanitarno ali za ogrevanje hiše). Te toplotne črpalke dosegajo zelo visoke izkoristke, saj ima voda (npr. podzemna reka ali zajetje), iz katere toplotna črpalka črpa toploto, navadno precej visoko temperaturo. Slabost je, da moramo za njeno uporabo imeti na voljo dovolj velik vodni vir, ki ga smemo uporabiti ter ohlajati.

Toplotna črpalka zemlja - voda

Tudi te toplotne črpalke imajo zelo visok izkoristek. Toploto črpajo iz zemlje, pri čemer obstajata predvsem dva načina črpanja. Pri prvem so vodovodne cevi (navadno jim pravimo zemeljski kolektor) zakopane od 1.2 m do 1.5 m globoko. Te toplotne črpalke dosegajo COP 4. Prednost teh črpalk je razmeroma ugodna cena za zemeljski kolektor, slabost pa predvsem razmeroma velika površina, ki jo potrebujejo za delovanje. Pri pasivnih hišaj je dovolj nekje 100 m2 površine, odvisno tudi od tipa zemlje (bolj kot je mokra, manj površine potrebujemo). Nekateri entalpijski prenosniki toplote oz. rekuperatorji, ki jih uporabljamo za prezračevanje hiše, lahko delujejo do temperature -10°C brez dodatnega predgrevanja. V teh primerih lahko zemeljski kolektor uporabimo tudi za predgrevanje vhodnega zraka za prezračevanje, saj temperatura medija pade pod 0°C le pri neprimerno dimenzioniranem kolektorju. Za gretje naše hiše uporabljamo mini toplotno črpalko zemlja/voda.

Drug način pa je s pomočjo geo-sonde. Tu se navpično zvrta luknjo od 30 do 120 m, odvisno od varčnosti pasivne hiše ter moči toplotne črpalke,  in vanjo napelje alkaten vodovodne cevi. Ker so temperature na tej globini višje, ima takšna toplotna črpalka višji izkoristek, približno COP 5. Prednost geosonde je torej zelo visok COP ter majhna potrebna površina v primerjavi z zemeljskim kolektrojem, slabost pa potrebna dovoljenja za vrtanje ter zelo visoka cena vrtanja (nad 50 Eur/m).

Pri pasivnih hišah je lahko dovolj že nekaj 10 m globoka vrtina. Dodatna prednost je, da lahko vodo iz alkaten kolektorja zaradi visoke temperature (nad 5°C) pozimi uporabljamo tudi za predgrevanje zraka pred vstopom v rekuperator ter zaradi nizke temperature v poletnem času (pod 15°C) za hlajenje in razvlaževanje zraka.

Toplotna črpalka zrak-voda

Cenovno precej ugodna toplotna črpalka. Toploto črpa iz zunanjega zraka, zato potrebuje še zunanjo enoto, ki jo moramo postaviti nekje zunaj hiše. Te črpalke imajo navadno navedena zelo visoka grelna števila COP. Moramo se zavedati, da so ta grelna števila izmerjena pri precej visoki zunanji temperaturi, npr. 5 ali 7 stopinj. Ko pa temperatura zunanjega zraka skozi zimo pada, pada tudi COP. Problem pasivne hiše pa je ta, da ko je zunaj 7 stopinj, hiša ogrevanja ne potrebuje. Ogrevati se počasi začne, ko povprečna dnevna temperatura pade pod 5 stopinj ali še manj. Povprečni letni COP oz. SCOP, ki je že tako nižji od tistega, ki ga radi navajajo prodajalci, je pri pasivnih hišah zato še nižji. Ker se vsaka pasivna hiša zaradi dobre izolacije počasi ohlaja, lahko ogrevamo samo podnevi, ko je zunanja temperatura višja, vendar pa je takrat nekoliko dražja elektrika, zato to ni vedno smiselno. Ker zunanja enota ni popolnoma neslišna (navadno nekje 50 decibelov), moramo biti pozorni tudi na to, da nas ne bo motila.

Zunanja enota toplotne črpalke zrak/voda
Zunanja enota toplotne črpalke zrak/voda. Zunanje enote nekoliko kazijo okolico hiše, poleg tega pa niso neslišne.
Toplotna črpalka zrak - zrak

Izjemno cenovno ugodna toplotna črpalka, ki ji po domače rečemo klima. Njena največja slabost je, da z njo ne moremo ogrevati sanitarne vode. Za pasivne hiše je zelo zanimiva, predvsem zato, ker lahko v poletnem času z njo hišo tudi hladimo. Kljub temu, da tudi ostale toplotne črpalke omogočajo hlajenje ob majhnem doplačilu, pa neposredno ne omogočajo sušenja zraka, kar je za možnost učinkovitega hlajenja najbolj pomembno.  V primeru ostalih toplotnih črpalk, ki ne omogočajo sušenja zraka, se pri ohlajanju notranjega zraka močno dvigne notranja relativna vlažnost, ki daje občutek, da je bolj vroče, kot v resnici je, poleg tega pa lahko pri pre-intenzivnem ohlajanju pride do kondenzacije na hladilnih površinah (npr. parketu).

Pozorni moramo biti na to, da omogoča ogrevanje tudi pri nižjih temperaturah, da jo lahko uporabljamo kot edini vir ogrevanja pasivne hiše. Kot že rečeno, je njena slabost, poleg slabosti toplotne črpalke zrak-voda, da ne omogoča ogrevanja sanitarne vode, poleg tega pa ogrevanje z njo zaradi pihanja nudi nižjo stopnjo udobja. Zelo dobro jo lahko kombiniramo s sončnimi kolektorji, ki v tem primeru pokrijejo večji del ogrevanja sanitarne vode. V sončnih predelih Slovenije, kjer sončni kolektorji z lahkoto pokrijejo 80 % letnih potreb po sanitarni vodi, je lahko takšna kombinacija za pasivne hiše cenovno ugodnejša od toplotne črpalke zrak-voda tako iz stališča investicije kot stroškov ogrevanja, poleg tega pa omogoča še učinkovito poletno hlajenje.

 

 

Eleketrično ogrevanje

Neposredno ogrevanje z elektriko, npr. z oljnim električnim radiatorjem, strokovna javnost ocenjuje kot neprimerno za pasivne hiše. Razlog za to ne izhaja iz tega, da bi elektrika predstavljala najdražji vir ogrevanja ali pa zato, ker bi bilo ogrevanje z elektriko manj udobno, ampak zato, ker je elektrika zelo dragocena energija iz stališča uporabnosti in jo lahko uporabimo veliko koristneje, kot samo za neposredno ogrevanje, npr. za pogon toplotnih črpalk, ki na enoto električne energije potem oddajo precej več toplote. 

Vendar pa so sodobne pasivne hiše vedno bolj varčne in potrebujejo le kanček dodatne energije za ogrevanje. Ogrevanje z elektriko pa je iz stališča začetne investicije daleč najcenejši način ogrevanja, saj se cena za celoten sistem giblje nekje od 20 Eur (preprost oljni radiatorček) do približno 1000 Eur za celoten sistem centralnega ogrevanja, pri čemer je v slednjem primeru potrebno dodati še ceno talnega ogrevanja. Da bi omejili neposredno uporabo električne energije za ogrevanje pasivnih hiš, država za hiše, ki se ogrevajo na tak način, ne podeljuje subvencij. V tem primeru postane neposredno ogrevanje na elektriko finančno dražja rešitev. Pri tem se seveda odpira vprašanje, če je takšna odločitev države smotrna, saj bil lahko za razliko v ceni med investicijo električnega ogrevanja ter drugimi sistemi ogrevanja namestili dovolj sončnih celic, da bi hiša lahko proizvedla celo več električne energije, kot jo porabi tako za gospodinjstvo, kot za ogrevanje.

Če zaradi različnih razlogov ne morete dobiti subvencije, pa je elektrika zanimiv način ogrevanja pasivne hiše. Pri malenkost višji investiciji je lahko tudi izjemno udoben način, ki omogoča dobro regulacijo. Pri tem imamo na voljo vsaj tri načine distribucije toplote po hiši, ki jih bomo podrobneje pogledali. Prej le omenimo, da ne glede na način distribucije toplote, je pri pasivnih hišah smotrno, če ogrevanje vklapljamo le v času cenejšega toka, kar je ustrezneje tako iz ekološkega kot finančnega vidika.

Ceneni električni radiator

Najmanj udobna je uporaba cenenega električnega radiatorčka, npr. oljni radiatorček. Tega namestimo v glavni prostor, kjer je tako najtopleje, toplota pa se potem čez stene hiše prenaša v druge prostore, ki so tako nekoliko hladnejši. Ob ustrezni arhitekturi, so lahko hladnejši predvsem prostori, za katere si to tudi želimo (npr. vetrolov, spalnice, garderobne sobe ...). Na tak način se je prve tri leta ogrevala tudi naša hiša. Seveda lahko po hiši namestimo tudi več takšnih radiatorčkov, če se določeni prostori, npr. kopalnica, ne ogrejejo dovolj. Pri tem sam priporočam, da med gradnjo investirate še dodatnih 500-1000 Eur v talno gretje (vodno), saj ste na tak način v prihodnje zelo fleksibilni, če bi zaradi večjega udobja ali previsokih tekočih stroškov, npr. pri podražitvi električne energije, ali pa pocenitvi ogrevalnih naprav za pasivne hiše, želeli spremeniti način ogrevanja.

Zanimivi so tudi električni sevalni radiatorčki, ki jih namestimo na zid in sevajo toploto v prostor. Ob njih bomo imeli podoben, če ne zaradi manj intenzivnega toplotnega sevanja celo bolj ugoden občutek kot ob kaminu. Kot največjo prednost takšnih radiatorčkov vidim v tem, da se lahko z njimi hitro malo pogrejemo, če imamo kakšen bolj slab dan, ko nas bolj zebe kot ponavadi, v nasprotnem primeru pa ga lahko hitro izklopimo.

Sevalni električni radiatorji
Sevalni električni radiatorji zanimivih dizajnov, ki toploto oddajajo večinoma kot IR sevanje. Počutje ob njih je zato podobno, kot bi sedeli ob kaminu. Zaradi nižje temperature le nekoliko manj vroče.
Toplozračno električno ogrevanje preko kontroliranega prezračevanja

Kontrolirano prezračevanje omogoča zelo enostaven način distribucije toplote po pasivni hiši. Na cev, ki prihaja iz rekuperacijske kocke (ogret svež vstopni zrak), namestimo namenski 1-2kW električni grelec, ki ga dobimo pri večini prodajalcev kontroliranega prezračevanja. Glavna prednost tega sistema je hitra odzivnost, saj zvišanje temperature občutimo zelo hitro oz. najhitreje glede na druge sisteme. Investicija je malenkost dražja, kot električni radiatorček, vendar nam slednji potem ne hodi napoti, poleg tega pa je distribucija toplote po hiši bolj enakomerna. Slabost takšnega ogrevanja je, da se toplota prenaša predvsem v sobe, kjer zrak vpihujemo, zaradi česar imamo hladno kopalnico, kjer moramo namestiti dodatni električni radiator. Prav tako je moč ogrevanja sob, kjer zrak vpihujemo, odvisna od intenzivnosti prezračevanja teh sob. V nekaterih sobah mogoče potrebujemo več prezračevanja, želimo pa nižjo temperaturo. Hitra odzivnost tega sistema ima v tem primeru tudi negativno plat, saj si čez noč, ko je električna energija cenejša, želimo manj ogrevanja kot čez dan, ko je ta dražja. Tako težje koristimo nočni cenejši tok kot npr. pri uporabi počasi odzivnega talnega gretja. Podrobneje so prednosti in slabosti toplozračnega ogrevanja opisane na spodnji povezavi, kjer toplozračno ogrevanje primerjamo s talnim ogrevanjem. Neposredna uporaba elektrike kot vira toplote seveda določene slabosti toplozračnega ogrevanja zminimizira. 

Toplozračno vs talno ogrevanje

Zavedati se moramo tudi, da je omenjen način distribucije toplote primeren samo za najbolj varčne pasivne hiše, saj lahko zrak nosi le majhno količino energije. Najvišja dovoljena temperatura zraka v prezračevalnih ceveh je namreč 50°C, saj pri višjih temperaturah začne zoglenevati prah, kar poslabša kakovost zraka. Če imamo v hiši npr. 22°C, je maksimalna temperaturna razlika med vpihanim in notranjim zrakom tako 28°C. Štiričlanska družina potrebuje približno 120 m3 svežega zraka. Tako lahko izračunate, da je najvišja moč ogrevanja takšnega sistema 1179 W. Če želite ogrevati samo v času cenejšega toka, kar med tednom znaša 8 ur dnevno, lahko tako hiši dovedete le 9.4 kWh dnevno, kar pa je v času temperaturnih ekstremov dovolj le v najbolj varčnih pasivnih hišah. Problem je manjši, če imamo rekuperacijsko kocko, ki omogoča tudi vračanje vlage, saj lahko v tem primeru precej povečamo stopnjo prezračevanja in tako povišamo moč gretja, poleg tega pa še kvaliteto zraka. Pri običajnih rekuperacijskih kockah pa je vlaga že tako problem, z višjo stopnjo izmenjave zraka pa zrak še bolj posušimo. 

 

Centralno električno ogrevanje

Centralno električno ogrevanje deluje podobno, kot drugi sistemi ogrevanja. Prav tako lahko za distribucijo toplote uporabljamo vodo, pri čemer je najprimernejši in najudobnejši način talno gretje. Investicija v centralno napravo je ranga 500-1000 Eur, pri tem pa moramo seveda v času gradnje namestiti tudi talno ogrevanje, v katerega investicija se za pasivne hiše giblje med 1000 do 2000 Eur. Talno ogrevanje nudi zelo visoko fleksibilnost ogrevanja ter najvišje udobje.

Električno talno ogrevanje

Namesto cevi, po katerih se pretaka voda, lahko v tlake vgradimo kar električne žice, ki se segrevajo. Učinek je potem podoben kot pri običajnem talnem ogrevanju. Prednost je v tem, da za vgradnjo potrebujemo manj višine (manj kot 0.5 cm, medtem ko pri običajnem talnem ogrevanju potrebujemovsaj 2 cm), slabost pa ta, da smo na tak način zelo nefleksibilni pri izbiri vira energije, saj se lahko grejemo le neposredno na drago oz. v prihodnje mogoče še dražjo elektriko. Tak način ogrevanja ponavadi uporabljamo le v posameznih prostorih, npr. kopalnici, kjer želimo višjo temperaturo.

 

 

 Ogrevanje s pomočjo kurilnih naprav

Problem pri ogrevanju zelo varčnih oz. pasivnih hiš s pomočjo kurilnih naprav je predvsem ta, da je potrebna precej visoka začetna investicija v dimnik ter letno pregledovanje in čiščenje dimnika, ki znese približno toliko kot celotno letno ogrevanje nekoliko bolj varčne pasivne hiše. Dimnik tudi zaseda določen prostor v hiši, kar prav tako povečuje ceno uporabne površine.

Kurilna naprava mora biti dobro zatesnjena in nujno potrebuje neposreden dovod zunanjega zraka, ki mora biti speljan od zunaj. Poleg prezračevalnih sistemov se prodajajo tudi posebni senzorji, ki izklopijo prezračevanje, ko zaznajo hitro spremembo v tlaku, npr. pri odprtju vratc kurilne naprave. Kurilne naprave zmanjšujejo požarno varnost in so velikokrat tudi vzrok za požare.

Pozorni moramo biti tudi na to, da lahko segrevamo sanitarno vodo brez večjih lastnih izgub kurilne naprave, saj v toplejšem času nikakor ne želimo dodatnega ogrevanja dobro izolirane hiše, kjer se vsake kWh toplote težko znebimo.

Argument, da kurilne naprave omogočajo ogrevanje tudi v času električnih mrkov, je pri pasivnih hišah nesmiseln. Pasivna hiša se namreč zaradi majhnih toplotnih izgub ohlaja izredno počasi, zato bi moral električni mrk trajati zelo dolgo. Bistveno bolj problematično je prezračevanje, katerega nedelovanje se pozna že v nekaj urah. Za take razmere je torej najbolj smiselno, da imamo pripravljen npr. dizelski agregat, s katerim bomo lahko prišli do elektrike vsaj za nekaj ur na dan. Če se električni mrki pojavljajo pogosto, pa je smiselno imeti tudi UPS oz. pomožno napajanje (svinčeni akumulatorji), ki bo omogočalo delovanje najnujnejših električnih porabnikov, kot so hladilniki in prezračevanje. Poleg tega sodobne kurilne naprave za svoje delovanje potrebujejo elektriko, prav tako jo potrebujejo morebitne obtočne črpalke, ki toplo vodo distribuirajo po hišo, pri čemer pogosto porabijo več elektrike kot samo kontrolirano prezračevanje.

Peči na pelete

Peči na pelete omogočajo visoko stopnjo avtomatizacije, primerljivo s kurilnim oljem. Zaradi nizke vsebnosti vode in možnosti natančnega doziranja, lahko gorijo na zelo visoki temperaturi, ki presega 1000°C, ter tako dosegajo visoke izkoristke. Pri modernih pečeh pepela skoraj ni potrebno čistiti, saj ta zaradi visokih temperatur skoraj v celoti zgori. 2 kg pletov sta po kurilni vrednosti enakovredna 1 litru kurilnega olja.

Zaradi majhnih toplotnih potreb varčnih hiš, lahko vreče s peleti ročno prinašamo v lokalni zalogovnik peči, s čimer se izognemo dodatnim stroškom ter prostoru za avtomatizacijo tega procesa. Tudi najmanjše peči imajo ponavadi zalogovnik za 30 kg peletov, kar ustreza 150 kWh oz. drugače povedano se s tem v varčnejši pasivni hiši lahko v najostrejšem delu zime grejemo približno 2 tedna. Nato moramo zalogovnik napolniti z novima dvema vrečama peletov.

Pri odločanju za pelete moramo biti pozorni tudi na segrevanje sanitarne vode, kar vse peči na pelete ne omogočajo.

Slabost tega načina ogrevanja je, da na trgu dobimo zelo različno kvaliteto peletov, s čimer imajo lahko določene peči težave.

Peč na pelete
Majhna, cenovno ugodna 5 kW peč na pelete, ki več kot zadostuje ogrevalnim potrebam pasivne hiše. Majhen 30 kg zalogovnik na vrhu peči pri pasivnih hišah zadostuje za približno dva tedna ogrevanja.
Kamini

Kljub temu, da se marsikateri lastnik pasivne hiše pohvali, da je s kaminom zelo zadovoljen, klasični kamini v prvi vrsti niso namenjeni ogrevanju pasivnih hiš, saj obstajajo boljše rešitve, ampak višjemu udobju oz. luksuzu. Ogrevanje pa je dobrodošel stranski produkt. 

Če se ne moremo upreti čaru kamina, ga bomo imeli zaradi udobja, ki ga prinaša in ne zato, ker bi bila to finančno optimalna rešitev. Za to udobje je potrebno odšteti nekaj tisoč evrov (dimnik, vložek, šamot, dovod zraka...). Pri tem se moramo zavedati, da moramo najti tudi način za ogrevanje sanitarne vode, kar ne omogočajo vsi kamini. Predvsem je to lahko problem v toplejšem delu leta, ko v ta namen ne moremo zakuriti kamina. Dobro je tudi, če to ni edini vir ogrevanja, saj kamini navadno ne omogočajo veliko avtomatizacije.

Ko načrtujemo ogrevanje s kaminom, moramo imeti v mislih tudi zelo nizke toplotne izgube pasivne hiše, saj bomo hišo predvsem v milejšem delu zime zelo hitro pregreli. Tukaj zelo prav pride nekoliko večja akumulacija hiše oz. masivna gradnja, ki omogoča hitro sprejetje viškov energije ter s tem prepreči preveliko pregrevanje prostorov, npr. betonska ali opečnata gradnja z masivnimi betonskimi medetažnimi ploščami in estrihi.

Plinske peči

Posebej, če se lahko priklopimo na cenovno zelo ugoden zemeljski plin in zato ne potrebujemo zalogovnika, so lahko plinske peči zelo zanimive iz stališča nizke začetne investicije. Omogočajo precej čist način ogrevanja, ki je zelo udoben ter zaseda minimalno prostora. 

Peči na drva

So nekoliko nerodne za pasivne hiše (avtomatizacija, prostor, sanitarna voda poleti, delo z nalaganjem...), mogoče vseeno v določeni okoliščinah. Posebej sodobni uplinjevalni kotli z lambda sondami in visokimi izkoristki pa imajo velikokrat dodatno slabost, da je pravilna uporaba zelo zahtevna, zato potrebujemo skoraj doktorat za kurjenje.

Peči na kurilno olje

Najšibkejše so desetkrat premočne. Spet precej nerodno...

Peči na sekance

Mogoče, če ogrevate celo naselje pasivnih hiš.

   

Zadnjič dopolnjeno: 16.feb.2015

Nazaj na prejšno stran

Komentarji, predlogi in vprašanja

Posted by Daftburf on
zsearchdom3.com http://zsearchdom5.com zsearchdom2.com zsearchdom1.com
Posted by Primož on
Pozdravljeni,

Sam se nagibam h gradnji zidane pasivne hiše, torej razred pod 10kWh/m2 a. Računica kaže v to smer, da ni potrebe po kotlovnici in talnem ogrevanju zato se iz ega vidika nagibam k ogrevanju z IR paneli v določenih prostorih - kopalnici in eventuelno dnevni prostor ter inverter klima v glavnem prostoru. Sanitarno vodo bi ogreval s pomočjo sanitarne TČ. Glede na to da slednja pri svoji uporabi ohladi prostor kjer se nahaja, koliko ta padec temperature vpliva na temperature v drugih prostorih? Po mojem razumevanju bi rekel, da do tega pride vendar z majhnim faznim zamikom. Ali lahko sanitarna TČ predstavlja problem na ta način, da ogroža bivalno ugodje? koliko se lahko to pozna pri 200m2 neto površine.

Hvala in Lep pozdrav,

Primož
Leave a Reply



(Your email will not be publicly displayed.)


Captcha Code

Click the image to see another captcha.