Načrtovanje prezračevalnega sistema


 

Načrtovanje prezračevalnega sistema je izjemno preprosto, poleg tega pa ga je smiselno prilagoditi osebnim željam, zato je zelo ugodno, če ga načrtujete sami. Potek načrtovanja je sestavljen iz naslednjih del:

  1. Izbira tipa prezračevalnega sistema - lokalno/ centralno prezračevanje.
  2. Določitev potrebnih pretokov za posamezne prostore.
  3. Določitev mest dovodov in odvodov zraka v prostorih.
  4. Izbira načina vgradnje prezračevalnih cevi.
  5. Izbira dodatkov, ki povečujejo učinkovitost in udobje.

Opisanih je tudi nekaj koristnih predlogov in možnosti, ki so v praksi redko izvedene. Razlog za to je, da profesionalni načrtovalci prezračevanja načrtujejo predvsem delujoč sistem, ne pa optimalen, saj zato niso dodatno plačani. Prav tako manj obveščene stranke tudi težko prepoznajo slabo načrtovan sistem prezračevanja, zato se z njim hitro sprijaznijo, saj še vedno predstavlja bolj udoben sistem, kot so ga navajeni.

Dobro načrtovan sistem mora biti popolnoma neslišen, poleg tega pa mora zagotavljati dovolj svežega zraka, da med normalnim bivanjem ni zaznati popolnoma nobenih vonjav.

Izbira tipa prezračevalnega sistema

Prezračevalna naprava je lahko nameščena lokalno, torej po ena naprava v vsakem prostoru, kjer želimo prezračevati, ali pa centralno, kjer imamo za vse prostore le eno bolj zmogljivo prezračevalno napravo. Oba sistema imata svoje prednosti in slabosti.

Lokalno prezračevalno napravo lahko vgradimo vgradimo vedno, torej tudi pri že zgrajenih objektih, saj je potrebno narediti le preboj skozi zid. Prednost je tudi to, da lahko napravo, predno zapustimo sobo, izključimo oz. v bolj zrakotesnih hišah, kjer naprave ne smemo popolnoma ugasniti, nastavimo na najnižjo moč prezračevanja. Na ta način je lahko kljub nekoliko nižjim izkoristkom celo bolj varčna kot centralna prezračevalna naprava, saj prezračuje in ima s tem povezane izgube le, ko je to potrebno. Seveda stalno nastavljanje prezračevalne naprave zahteva vestnost in je zato v praksi izvedljivo le v določenih prostorih, kot so npr. spalnice. 

Lokalna prezračevalna naprava WRGW 60
Lokalna prezračevalna naprava WRGW 60. Praktično celotna naprava je skrita v zidu, na notranji in zunanji strani zidu pa je viden le manjši del naprave.

Druga slabost lokalnih sistemov je, da je težko zagotoviti popolno tišino. Medtem, ko so lahko centralne prezračevalne naprave popolnoma neslišne tudi pri večjih pretokih, je pri najkvalitetnejših lokalnih sistemih to možno zagotoviti le za najnižje pretoke, ki pa so pogosto nekoliko prenizki, da bi bil zrak popolnoma brezhiben. Prav tako sta pri lokalnih sistemih dovod in odvod zraka zelo blizu skupaj, zato je izkoriščenost dovedenega zraka slabša, saj se določen del dovedenega zraka takoj odvede, zaradi česar za isti učinek potrebujemo nekoliko višje pretoke. Izkoriščenost zraka je slabša tudi zato, ker rahlo onesnaženega zraka v bivalnih prostorih ne moremo uporabiti še za prezračevanje zelo onesnaženih prostorov, kot so stranišča in kopalnice, ampak potrebujemo v vsakem prostoru svoj prezračevalni sistem. Lokalni prezračevalni sistemi so zato primerni predvsem za obstoječe gradnje, ki so manj tesne in kjer vgradnja centralnega prezračevalnega sistema predstavlja prevelik poseg. Ponavadi njihovo vgradnjo omejimo le na najbolj kritične prostore, kot so npr. spalnice.

Cenovno bi zaradi velikega števila potrebnih enot hitro presegli ceno centralnega prezračevalnega sistema.

Centralni prezračevalni sistem lahko zavzame precej prostora, pri čemer prostor ne jemlje samo prezračevalna naprava z rekuperatorjem, pač pa predvsem razdelilne komore in šopi cevi, ki gledajo iz njih. Z ustreznim načrtovanjem že v fazi načrtovanja prostorov hiše, pa lahko te elemente stisnemo v prostore, ki jih drugače nebi mogli koristno uporabiti. Obstajajo prezračevalne naprave, ki so dovolj majhne, da jih lahko vgradimo tudi v spuščen strop, prav tako razdelilne komore, slednje pa lahko npr. vgradimo tudi v medetažno betonsko ploščo.

Obvezen del prezračevalnega sistema so tudi dušilci zvoka, ki so ponavadi 1 m dolge fleksibilne cevi, premera 25 cm. Priporočljivo je imeti vsaj dva metra dušilnih cevi na dovodnem sistemu ter vsaj 1 m cevi na odvodnem sistemu. Poleg tega lahko prezračevalni sistem obsega še toplotni prenosnik voda/zrak, preko katerega lahko zrak v zimskem času predgrejemo na temperaturo nad lediščem, v poletnem času pa nekoliko ohladimo.

Dušilec zvoka
Vgrajena dva dušilca zvoka na dovodni strani ter en na odvodni strani. Kljub temu, da so cevi dušilcev dobro gibljive, zavzamejo precej prostora, kar je potrebno upoštevati pri načrtovanju.

Ker lokalnega prezračevalnega sistema ni potrebno posebej načrtovati, saj je potrebno le poiskati primeren prostor na namestitev prezračevalnih enot, se bomo v nadaljevanju posvetili le centralnim prezračevalnim sistemom.

 

 

Določitev potrebnih pretokov za posamezne prostore

Prezračevanje načrtujemo tako, da svež zrak dovajamo v "čiste" prostore, kjer preživimo večino časa, kot so npr. spalnice in dnevna soba, odvajamo pa ga v manj čistih prostorih, kot so kuhinja in kopalnica, kjer nastajajo vonjave, ki toliko onesnažijo zrak, da ga želimo le še zavreči. Tako se zrak premika iz čistih prostorov preko hodnikov v manj čiste, kar je zelo učinkovito, saj lahko z istim zrakom prezračujemo več prostorov hkrati. Zelo učinkovito je prezračevati določene srednje čiste prostore, kot so npr. pralnice, utility, shrambe in garderobe tako, da zrak v te prostore dovajamo iz čistih prostorov, iz njih pa ga naprej odvajamo v wc oz. manj čiste prostore. Podobno lahko zrak iz spalnic dovajamo najprej v dnevni prostor in jedilnico ter naprej v kuhinjo. Nekateri za tak način prezračevanja napačno uporabljajo izraz izpodrivno prezračevanje. Izpodrivno prezračevanje je v resnici popolnoma nekaj drugega, gre pa za to, da se toplejši izdihan, onesnažen zrak dvigne pod strop, kjer ga posesamo oz. odvedemo, svežega hladnejšega pa zelo počasi vpihujemo pri tleh, da ne povzročimo mešanja svežega in onesnaženega zraka. Svež in umazan zrak se na ta način po višini razplastita, s tem pa dosežemo, da dihamo vedno bolj čist zrak, kot bi ga, če bi se ta mešal z onesnaženim. Na žalost pa je to zelo laboratorijska rešitev, ki temelji na določenih predpostavkah, ki v stanovanjskih hišah večinoma ne veljajo, zato se ga ne poslužujemo.

Za posamezne prostore, kjer zrak dovajamo ali odvajamo, moramo določiti ustrezne maksimalne pretoke. To je zelo pomembno, saj lahko le tako pravilno dimenzioniramo cevi, ki jih pripeljemo v določen prostor. Če je število cevi premajhno, bodo padci tlaka med prezračevanjem preveliki in bomo za prezračevanje potrebovali več elektrike oz. sploh ne bomo mogli dovolj prezračevati. Še bolj neugodno pa je to, da bo zrak v ceveh začel šumeti, saj bo gibanje zraka po ceveh turbolentno in prezračevanje ne bo več neslišno.

Pretoke najprej določimo za najbolj kritične prostore, in sicer v tem vrstnem redu:

SPALNICA ZA DVA  VPIH 60-90 m3/h
OTROŠKA SOBA  VPIH 30-60 m3/h
DNEVNA SOBA  VPIH vsaj 90 m3/h
KUHINJA  ODVOD 90-150 m3/h
KOPALNICA  ODVOD 30-60 m3/h
WC ODVOD 30-60 m3/h
UTILITY  ODVOD vsaj 30 m3/h

Pretoke uskladimo tako, da je skupna količina dovedenega zraka enaka količini odvedenega. Paziti moramo, da noben prostor ne ostane neprezračevan, pri tem pa ne pozabimo na stopnišče ter vetrolov, sploh če nam bo služil še kot garderoba za jakne in čevlje. Stopnišče ponavadi prezračujemo tako, da del zraka iz ene etaže prehaja v drugo etažo oz. poskrbimo, da količina dovedenega in odvedenega zraka po etažah ni enaka.

 

 

Določitev mest dovodov in odvodov zraka

Zrak v prostor dovajamo tako, da se vpihan zrak čim bolje pomeša z zrakom v prostoru ter doseže vse kotičke, preden ga odvodi posesajo iz prostora. To lahko storimo na dva načina. Glede na to, da imamo odvode iz prostora ponavadi pod vrati ali nad vrati, vpih namestimo ali čim dlje od vrat, ter uporabimo rozeto, ki zrak razprši na vse strani, ali pa vpih namestimo blizu vrat, vendar ga usmerimo stran od vrat ter uporabimo rozeto, ki poveča hitrost zraka, zato se zrak vpihuje globoko v prostor in se dobro pomeša z zrakom v prostoru. Zadnji način je velikokrat zelo ugoden, saj dopušča krajše cevi, kar pomeni manj stroškov ter manjše padce tlaka, s tem pa varčnejše prezračevanje. Možen je tudi dovod zraka pri tleh oz. iz talne rozete. V tem primeru mora biti dovod zraka daleč od vrat, saj so hitrosti vpiha zelo počasne, slabost pa je tudi to, da je lahko na tleh nekoliko moteča, notri pa lahko padejo tudi kakšne manjše stvari.

 

Prezračevalna rozeta, ki omogoča globok vpih
Prezračevalna rozeta, ki omogoča globok vpih. Mesto izstopa zraka je zoženo, zato se na tem delu hitrost zraka poveča in se ta vpihne globoko v prostor.

Kje v prostoru naj bodo vpihi, je zelo lepo prikazano na tej strani.

Odvodne zraka postavimo vedno pod strop, saj je onesnažen zrak ponavadi toplejši in se dviguje, mesto pa izberemo tako, da se zrak odsesava tudi od bolj zakotnih ali pa najbolj onesnaženih kotičkov prostora, kot npr. nad WC školjko.

Odvode, včasih tudi dovode, lahko postavimo tudi v omare, in tako zagotovimo prezračevanje ter sušenje oblek. Za dovode je pogosto zelo primerno mesto tudi nad omarami, če lahko zagotovimo, da bo zrak lepo zaokrožil po prostoru. Tak dovod je lahko zelo poceni, saj lahko vpihujemo neposredno iz cevi, ki se nad omaro ne vidi in se tako izognemo stroškom vpihovalne komore ter rozeti.

 

 

Način vgradnje prezračevalnih cevi

Poznamo predvsem dva načina razpeljave zraka po prostorih, in sicer v obliki drevesne strukture ter po sistemu zvezde ali hobotnice. Podrobneje si poglejmo oba načina.

Drevesast način

Ta način je manj primeren za samogradnjo, cevi pa so ponavadi iz pocinkane pločevine (spiro cevi). Zrak iz prezračevalne naprave najprej vodimo po cevi večjega preseka, ki se potem razcepi na cevi manjšega preseka, te pa se nato ponovno razcepijo in tako naprej, dokler cevi ne dosežejo posameznih prostorov. Sistem cevi tako spominja na deblo drevesa, ki se cepi na manjše veje vse do listov, ki predstavljajo posamezne prostore.

Pri tem načinu je potrebno biti pazljiv, da so pred vstopom cevi v posamezen prostor na cevi nameščeni dušilci zvoka, ki preprečijo, da bi se zvok iz enega prostora preko cevi prenašal v drug prostor. Glede na način hobotnice ima določene pomanjkljivosti, kot je npr. težje čiščenje ter večji premer cevi. Primeren pa je predvsem za večje sisteme, saj lahko po ceveh večjega preseka zrak vodimo bolj učinkovito oz. z višjimi hitrostmi.

V obliki zvezde ali hobotnice

V tem primeru iz prezračevalne naprave zrak vodimo najprej po debelejši cevi (notranji premer 16 cm) do razdelilne komore, nato pa gredo od tam naprej cevi neprekinjeno do posameznih prostorov. Večinoma se uporablja gibljive cevi zunanjega premera 7.5 cm, pri čemer posamezna cev omogoča maksimalen pretok zraka 30 m3/h. Če smo torej izračunali, da posamezen prostor potrebuje 50 m3 zraka na uro, je ena cev premalo, zato v prostor pripeljemo dve cevi.

Prezračevalne cevi pri tem sistemu večinoma razpeljemo na enega od treh načinov, in sicer:

  1. pod estrihom
  2. pod stropno ploščo oz. v spuščenem stropu
  3. v stropni plošči

Včasih jih napeljujemo v stropu mansarde. V tem primeru je potrebno biti še posebej pazljiv, če bodo cevi potekale v izolaciji, saj moramo prebiti parno zaporo/oviro. Preboj je potrebno skrbno tesniti, kar pa pri okroglih ceveh ni vedno enostavno. Redko jih napeljujemo v stenah, saj potrebujemo precej prostora. Napeljevanje prezračevalnih cevi v izolaciji je lahko nevarno, saj lahko pride v cevi do kondenzacije v zimskem času (velja za rekuperatorje z vračanjem vlage), kar pa se lahko odraža v nastajanju plesni.

Oglejmo si prednosti in slabosti treh najbolj pogostih načinov montaže prezračevalnih cevi.

1. Vgradnja cevi pod estrihom

Pri tem načinu potrebujemo vsaj 8 cm izolacije pod estrihom. Če moramo zato debelino izolacije povečati, bomo s tem izgubili nekaj cm na višini prostora. Ta način je neprimeren za spodnjo etažo, če pod temeljno ploščo nimamo izolacije oz. pod cevmi ne ostane dovolj izolacije, saj v tem primeru cevi potekajo po hladni strani, zaradi česar bo do kondenza prihajalo poleti, lahko pa tudi pozimi. Način vgradnje tudi ne omogoča enostavnih popravil cevi.

2. Vgradnja cevi v spuščenem stropu

Ta način je zelo priljubljen, saj omogoča enostavno vgradnjo ter v kasnejšem času tudi razmeroma enostaven dostop do cevi, npr. ob spreminjanju notranje ureditve ter povečanih potrebah po prezračevanju. Ta način vzame največ višine, če spuščen strop drugače ni potreben, in sicer minimalno 13 cm. Ker s spuščenim stropom onemogočimo neposreden stik zraka, ki se v prostoru dviga pod strop, z betonsko ploščo, s tem načinom poslabšamo temperaturno stabilnost hiše. Spuščen strop predstavlja tudi razmeroma visok strošek.

Namesto, da spustimo celotni strop, je primerneje, če spustimo le del stropa, kjer potekajo prezračevalne cevi. Tako betonski plošči še vedno omogočimo hitro sprejemanje viškov toplote.

3. Vgradnja v betonsko ploščo

Takšen način vgradnje cevi po mojem mnenju prinaša največ prednosti. Pred vgradnjo se je potrebno posvetovati s statikom, ki ponavadi poveča debelino plošče za 3 do 5 cm. Poleg majhne izgube višine pri tem načinu vgradnje so prednosti še:

  1. Zelo hitra vgradnja, saj cevi le pritrdimo na obstoječo armaturo.
  2. Cenovno ugoden način. Dodaten strošek je le nekoliko kompleksnejši statični izračun ter nekaj kubikov betona.
  3. V betonsko ploščo lahko večinoma vgradimo še razdelilne komore, ki zaradi šopa cevi, ki gleda iz njih, drugače vzamejo precej prostora.
  4. Zrak se pri potovanju skozi cevi še nekoliko dogreje v zimskem oz. ohladi v poletnem času, s tem pa je temperatura vpiha še bolj podobna notranji temperaturi. To pride posebej prav, če hišo tudi aktivno ohlajamo preko prezračevalnega sistema.
  5. Zelo primeren način, če želimo hišo preko prezračevalnega sistema tudi ohlajati, saj dodatna izolacija cevi, ki so v betonski plošči, ni potrebna, zrak pa se pri potovanju skozi cevi ogreje, in je pri vpihu precej manj moteč - ni mrzlega pihanja.
  6. Zaradi več betona v betonski plošči ima hiša več akumulacije, kar pomeni bolj stabilno temperaturo v hiši.
  7. Prenos zvoka iz zgornje etaže v spodnjo je zaradi debelejše plošče še nekoliko manjši.
  8. Z debelejšo ploščo se v določenih primerih lahko izognemo dodatnim betonskim nosilcem.

Slabost tega načina vgradnje je, da morebitna kasnejša popravila ali premiki cevi niso več možni, če bi se med betoniranjem cevi npr. iztaknile. Iz tega razloga je potrebno cevi skrbno pripeti na armaturo. Natančnejši opis vgradnje si lahko ogledate na spodnji povezavi:

Vgradnja prezračevalnih cevi v betonsko ploščo.


 

Dodatki, ki povečujejo učinkovitost in udobje

Izbira načina predgrevanja zraka

Zunanji zrak je potrebno pred vstopom v rekuperator predgreti nad 0°C. To je potrebno zato, ker vstopajoč svež hladen zrak v rekuperatorju ohlaja izstopajoč odpaden topel zrak. Če bi bila temperatura vstopajočega zraka nižja kot 0°C, bi ta lahko pod 0°C ohladil tudi izstopajoč zrak, to pa je nevarno zato, ker bi takrat morebiten kondenz, ki se izloča pri ohlajanju odpadnega zraka, zmrznil in bi led poškodoval rekuperator. Pri ohlajanju notranjega odpadnega zraka na temperaturo pod 5°C pa se kondenz začne izločati tudi iz drugače zelo suhega zraka, ki ima pri sobni temperaturi relativno vlažnost nižjo kot 30%.

Obstajajo predvsem trije načini predgrevanja zraka:

  1. Z električnim predgrelcem oz. s toplo vodo iz ogrevalne naprave.
  2. Z zračnim zemeljskim prenosnikom toplote.
  3. Z vodo, ki po cevi kroži pod zemljo, npr. nekoliko predimenzioniranega kolektorja, ki ga uporabljamo tudi za toplotno črpalko.

Druga opcija je zelo delikatna, saj se pogosto zgodi, da pride v zračnem kolektorju do kondenzacije, zato jo sam ne priporočam. Prva opcija je cenovno zelo ugodna, predvsem z uporabo električnega grelca, medtem ko ima zadnja zelo nizke obratovalne stroške, poleg tega pa omogoča tudi poletno ohlajanje zraka, čeprav se v praksi pogosto izkaže za manj učinkovito. Popolnoma drugače je, če uporabljamo isti kolektor tudi za toplotno črpalko, saj je v tem primeru temperatura zemljine zaradi stalnega odjema precej nižja, s tem pa je tudi hlajenje in razvlaževanje precej bolj učinkovito.

Nekatere znamke rekuperatorjev omogočajo varno delovanje brez predgrevanja zraka tudi do temperatur -10°C. V tem primeru je predgrevanje zraka potrebno zelo redko oz. v toplejših krajih celo ni potrebno.

 

Možnost hlajenja preko prezračevalnega sistema

Ta možnost se danes še vedno koristi zelo redko. Vzrok je v majhnih pretokih, ki jih potrebujemo za prezračevanje, s pomočjo katerih lahko enodružinsko hišo hladimo le z enim do tremi kW. Kljub temu to popolnoma zadostuje za hlajenje pasivnih in nizkoenergijskih hiš, ki imajo zasenčene steklene površine.

Prednost takšnega načina hlajenja je, da v nasprotju s hlajenjem preko talnega ogrevanja, omogoča še razvlaževanje zraka. Prav tako je hlajenje zaradi nizkih pretokov zraka izjemno udobno in tiho, brez nadležnega pihanja, kot se to dogaja pri uporabi klasičnih klima naprav.

Da bi lahko preko prezračevalnega sistema hišo tudi hladili, moramo prezračevalne cevi in razdelilce, ki dovajajo v hišo svež zrak, izolirati. To ni potrebno, če cevi potekajo v betonski plošči.

Hladimo lahko praktično z vsako toplotno črpalko, ki jo uporabljamo tudi za ogrevanje hiše. Ker je hladilna moč, ki jo potrebujemo, zelo majhna, pa so toplotne črpalke, ki se jih vgrajuje danes, večinoma premočne, da bi lahko z njimi hladili izključno preko prezračevalnega sistema. Možnih rešitev je več. Prva so inverterske toplotne črpalke, ki lahko prilagajajo moč hlajenja. Če uporabljamo ON/OFF toplotno črpalko, mora biti ta dovolj majhne moči, npr. le 2 kW, kar pa je primerno le za pasivne hiše, ali pa moramo del hladilne moči preusmeriti še v cevi talnega, stenskega ali stropnega gretja. V tem primeru je lahko toplotna črpalka tudi nekoliko večje moči, npr. 5 kW, hlajenje pa je izjemno učinkovito, saj zrak po eni strani razvlažujemo, poleg tega pa dodatno hladimo estrih, v katerem se je akumulirala odvečna toplota.

Vgrajen zračni toplotni prenosnik
Prezračevalne cevi vstopajo v toplotni prenosnik, preko katerega lahko s pomočjo vroče oz. hladne vode, ki jo zagotavlja toplotna črpalka, dogrejemo ali pohladimo zrak. Ta je nekoliko nagnjen, da lahko nastali kondenz izteka.

 

 

  

Sorodne teme:

O prezračevanju in zakaj ga je v pasivni hiši potrebno imeti
Vgradnja prezračevalnih cevi v betonsko ploščo
Prezračevalna reža v vratih

Zadnjič dopolnjeno: 12.feb.2014

Nazaj na prejšno stran

Komentarji, predlogi in vprašanja

Posted by Pilar on
Patricia DelCid pravi:I was given the incorrect email asredds of the Supervisor Sharon in the Oakland office of Project 22.Please forward correct email asredds to me.Thank you for your time,Patty
Leave a Reply



(Your email will not be publicly displayed.)


Captcha Code

Click the image to see another captcha.